Bruselj
Evropski parlament

Rue Wiertz 60  
B-1047 Bruselj
pisarna ASP 04F347
tel.: 32(0)2 28 45818
faks: 32(0)2 28 49818
igor.soltes(at)europarl.europa.eu

Strasbourg
Evropski parlament

Avenue du Président Robert Schuman 1
CS 91024,
F-67070 Strasbourg Cedex
pisarna T05061
tel.: 33(0)3 88 1 75818
faks: 33(0)3 88 1 79818
igor.soltes(at)europarl.europa.eu

Slovenija
Pisarna evropskega poslanca v Sloveniji

Trg OF 13
1000 Ljubljana
tel.: 386 (0)59 046 540
faks: 386 (0)59 046 541
pisarna(at)igorsoltes.eu

Sledi nam

O ureditvi področja dolgotrajne oskrbe z društvi upokojencev Dolenjske in Bele krajine

9.3.2018

Evropski poslanec dr. Igor Šoltes je bil 9. 3. 2018 v Novem mestu gost pogovora o aktualnih vprašanjih, ki ga je priredil s pokrajinsko zvezo društva upokojencev Dolenjske in Bele krajine, moderiral pa ga je Črt Kanoni. Dr. Šoltes je uvodoma spregovoril o področju oskrbe in nege starostnikov, predvsem z vidika predlaganega Zakona o dolgotrajni oskrbi ter o primerjalnih ureditvah dolgotrajne oskrbe po državah EU.

Poudaril je, da bo imela EU, ki je imela leta 2013 štiri delovno sposobne ljudi za vsako osebo, starejšo od 65 let, v skladu s Poročilom o stanju prebivalstva za leto 2015, leta 2060 le še dve delovno sposobni osebi, kar pomeni prepolovitev števila. Pogreša pa poglobljene analize o finančnih projekcijah, ki jih ti izzivi prinašajo. Spregovoril je o ureditvi področja dolgotrajne oskrbe Avstriji, Franciji in Nemčiji, ki to tematiko naslavljajo in rešujejo vsaka na svoj način. Oskrba je v Avstriji organizirana na dva načina: v obliki denarnega prejemka za dolgotrajno oskrbo ter v obliki organiziranih storitev. Denarni prejemek se dodeljuje ne glede na finančni status in premoženje uporabnika in je razvrščen v sedem razredov, od 160 eurov mesečno do skoraj 1700 evrov mesečno. Razvili so inštrumente za kakovost izvajanja storitev na domu. Avstrija ima model, za katerega se zdi, da deluje relativno dobro, je že utečen, in se skladno s spremembami po potrebah, spreminja in dopolnjuje, je dodal.

Predstavil je tudi ureditev v Nemčiji, kjer je v letu 2013 kar 7,4 milijonov prebivalcev potrebovalo dolgotrajno oskrbo. Ocenjuje se 11 odstotni porast, kar predstavlja 8,2 milijona oseb do leta 2060. Kljub temu naj v Nemčiji tveganje finančne vzdržnosti sistema dolgotrajne oskrbe ne bi obstajalo, saj je sistem stabilen. Značilen je podporni model dolgotrajne oskrbe. Oskrba je bila pred letom 1994 večinoma v domeni družine, dodatek za socialno pomoč pa je bil edina formalna oblika pomoči. Po dolgi razpravi zaradi rasti izdatkov za socialno pomoč, so leta 1995 uvedli obvezen sistem socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Gre za javno, solidarnostno in obvezno zavarovanje, predpisano s posebnim zveznim zakonom. Potreba po negi se določa izključno po tem, kakšna je sposobnost osebe pri premagovanju vsakdanjega življenja in je zato odvisna od pomoči drugih.

V Franciji ocenjujejo, da bo do leta 2060 kar 8.6 milijonov prebivalcev potrebovalo dolgotrajno oskrbo (48 odstotkov vsega prebivalstva glede na povprečje EU, ki je 40 odstotkov). Poleti 2003 so namreč ugotovili, da je bil sistem dolgotrajne oskrbe pomanjkljiv. Toplotni val tistega leta je povzročil okrog 15.000 smrti in povsem šokiral javnost. Večina žrtev je bila starejših, ki niso potrebovali stalne zdravstvene oskrbe in so živeli sami. To je bil prelomni trenutek, ki je povzročil spremembo odnosa do dolgotrajne oskrbe, ki je postala prioriteta nacionalnega javnega zdravja. Zakon iz 2005 o enakih pravicah in možnostih, udeležbi in državljanstvu invalidnih oseb je omogočil invalidsko nadomestilo za finančno podporo invalidnim osebam, mlajšim od 60 let, ki potrebujejo osebno pomoč.

Če sta Nemčija in Avstrija spoznali, da je oskrba na domu nekaj, v kar je treba vlagati, ima Francija drugačen sistem, je poudaril dr. Šoltes, saj prisega na institucionalno oskrbo, ki pa povzroča večje izdatke. Slovenija je tu povsem drugačna, saj dolga leta na nekaterih področjih ne premaknemo ničesar. Sprememba gerontološke slike v Sloveniji ni prinesla nobenih konkretnih ukrepov, ampak le administrativne. Kaj vse to pomeni za socialno pravičnost, vzdržnost javnih financ, proračun in predvsem za solidarno družbo? Zelo hitro bo treba najti odgovore, kako bomo skrbeli za prihodnost generacij in prvi poskus je zaenkrat zvodenel, saj je predlog zakona obtičal. Dr. Šoltes je pisal tudi premierju Cerarju in pozval k spoštovanju izkušenj starejših generacij, izkušenj prostovoljstva nagrajenega projekta Starejši za starejše. Vsaj 7000 oseb potrebuje dolgotrajno oskrbo, prostih pa je le nekaj postelj. Kapacitete se ne večajo sorazmerno s potrebami, zato je nujna oskrba na domu, pri čemer bi lahko vzeli zglede iz držav, kjer je oskrba že utečena, je dodal.

Pri tem ima neprecenljivo vlogo program Starejši za starejše. Dr. Šoltes je zato znova poudaril, da so v Bruslju vsi z navdušenjem in ponosom sprejeli obrazložitev nagrade Državljan Evrope programu Starejši za starejše, saj nihče v Evropi nima takšnega sistema, ki bi temeljil na prostovoljstvu in doprinesel nepredstavljivo pomoč ljudem, ki si je sicer ne bi mogli privoščiti. Program bi moral biti opomin in spodbuda vladi, da prepozna problematiko, ki je izjemno pereča in postaja vse bolj prevladujoča.

Podpredsednica ZDUS Vera Pečnik je poudarila, da sta bila s predsednikom ZDUS Janezom Sušnikom nedavno na posvetu, kjer sta poudarila, da bi ob primerni podpori zakon o dolgotrajni oskrbi že lahko sprejeli, tako pa še vedno nimamo ničesar. ZDUS je predlagal, da bi se morali bolj vključiti tudi mladi, saj gre za ureditev področja, ki bo veljala za naprej in se dotika vseh generacij. Ob čakalnih dobah je v domovih upokojencev, naraščajoč še problem pojava razsežnosti demence, zaradi česar se domovi za starejše spreminjajo v negovalne bolnišnice.

Jože Jazbec, predsednik Pokrajinske Zveze društev upokojencev Dolenjske in Bele krajine je dejal, da je nujna vključitev mladih generacij, ki pozabljajo, da mladost ni večna in mislijo, da se te tematike nanje ne nanašajo.

Vodja programa Starejši za starejše Rožca Šonc se je vsem prostovoljcem zahvalila za njihovo delo, podporo in predanost, da program sploh lahko poteka. V regiji je 9 % prebivalcev starejših od 69 let, in kar 8 % od teh prejema pomoč na domu, ki jo nudijo prostovoljci iz 22 društev Dolenjske in Bele krajine. Le 13 % vključenih v program je takšnih, ki bi lahko plačali pomoč, kar 41 % je takih, ki je ne morejo plačati, 18 % pa takih, ki bi jo lahko plačali le delno. Tako uspešno nadomeščajo javne programe. Skoraj četrtina oskrbovancev živi samih, ti so tisti, ki potrebujejo največ obiskov. Med mladimi upokojenci ni velikega navdušenja za prostovoljstvo, saj je premalo cenjeno in družbeno priznano. Mnogo je takih, ki bi sami potrebovali pomoč in ne morejo kriti stroškov za opravljanje dela, saj prostovoljci ne podarijo le časa, znanja, ampak tudi stroške za poti. Izrazila je upanje, da bo imela nova vlada več posluha za podporo programu, ponekod pa na pomoč pridejo občine, a tudi to ne zadostuje, je zaključila.

Vida Čadonič Špelič, direktorica občinske uprave je izpostavila nekaj aktivnosti, ki jih za upokojence izvaja občina Novo mesto, med drugim brezplačne prevoze za starejše in sofinanciranje obrokov.

V drugem delu pogovora je dr. Šoltes spregovoril še o pobudi za izvzem hrane za javne prehranske zavode iz sistema javnega naročanja in prednostih, ki bi jih to prineslo za najbolj ranljive skupine, starejše, bolnike in otroke. Odgovarjal je tudi na vprašanja glede smiselnosti premikanja ure dvakrat letno in o arbitraži.

Okrogla miza je bila pripravljena v sodelovanju s pokrajinsko zvezo društva upokojencev Dolenjske in Bele Krajine.
Dr. Šoltes je spregovoril o področju dolgotrajne oskrbe in zakonodajnih spremembam, ki se na tem področju obetajo v Sloveniji.
Z leve: Črt Kanoni, Vera Pečnik, Igor Šoltes, Jože Jazbec, Rožca Šonc.
Polna dvorana upokojenk in upokojencev z Dolenjske in Bele Krajine.
Dr. Šoltes je predstavil tudi pobudo za izvzetje živil iz sistema javnih naročil.
Srečanje se je zaključilo v prijetnem razpoloženju.